dr. Kozma Ahačič, dr. Irena Krapš Vodopivec, dr. David Puc, dr. Matej Šekli

SLOVENŠČINA, Moč jezika 1–4

POGOSTA VPRAŠANJA

  • Precej težav imam z razvrščanjem samostalnikov v sklanjatve, npr. samostalniki nekdanje 3. moške in 3. ženske sklanjatve, ter v besedne vrste, npr. nekdanji prislovni zaimki (kdaj) ali nedoločni števniki.
    Samostalniki nekdanje 3. moske in 3. ženske sklanjatve so nesklonljivi samostalniki, zato nimajo sklanjatve. Lahko rečemo tudi, da se sklanjajo z ničto končnico, ni pa nujno tega poudarjati, saj tudi pri drugih jezikih govorijo o nesklonljivih samostalnikih.
  • Ali posamostaljene pridevnike uvrščamo med samostalnike ali med pridevnike (Visoko, dežurni)?
    Posamostaljeni pridevnik je pridevnik, ki je postal samostalnik, žato se ga seveda uvrsča med samostalnike. Sklanja pa se po pridevniski sklanjatvi, saj je ižvorno pridevnik. Zelo nažorno poleg učbenika o tem v Slovnici na kvadrat (Prehodi med besednimi vrstami).
  • Kako določimo pridevniški zaimek, ki se vede kot samostalnik (npr. nobeden)?
    Nobeden in noben sta nedoločna žaimka, prvi je samostalniski, drugi pridevniski. Vedno sta zaimka in eden je vedno samostalniski, drugi vedno pridevniski. Več o tem v Slovnici na kvadrat, paragraf 83.
  • Naloge v razčlembi, npr. Moč jezika 2, 1. del, str. 132, 6. naloga, ne ustrezajo temu, kar naj bi dijaki znali (etimologije v 2. letniku še niso obravnavali).
    Namerno sprasujemo po tem, česar se dijaki se niso nujno učili. To je osnova sodobne bralne pismenosti, ki jo preverja tudi PISA. Dijaki se morajo žnajti in vsi podatki so jim na voljo.
  • Zakaj večbesednega veznika ne samo – ampak tudi ne moremo v celoti uvrstiti med veznike? 
    Zato ker je veznik besedna vrsta. To pomeni, da je veznik lahko samo ena beseda. S terminom »večbesedni veznik«, »dvodelni veznik« pa so označevali besedne zveze za pravopisno rabo na podlagi teorije, ki ni bila nikoli mišljena za šole. Ne samo – ampak tudi je torej zveza štirih besed, ki povezujejo dva stavka (lahko igrajo vlogo veznika), sestavljena pa je iz členka, členka, veznika in členka. Dva stavka lahko povezuje tudi zaimek (Vprašal ga je, kaj dela) ali prislov (Vprašal ga je, kako se počuti). V nadaljevanju je razlaga iz znanstvenega članka za učitelje, objavljenega v reviji Jezik in slovstvo:

    Po skladenjski delitvi besednih vrst spadajo v vezniško besedo veznik, členek, vprašalni in oziralni zaimek ter vse vezniške besedne zveze (prim. Toporišič 1992: 352–352, Žagar 2001 [1985]: 309–314). To je na osnovnošolski in srednješolski ravni lahko za razumevanje zelo kompleksno, saj se križa s snovjo o prislovnih zaimkih in členkih ter uvaja nejasnost, kaj je veznik kot besedna vrsta in kaj veznik (vezniška beseda) kot pojav prehoda med besednimi vrstami. Kar je na znanstveni ravni izredno priročna rešitev, se izkaže za šolsko rabo kot zaplet (prim. rešitev v Žagar 2001 [1985]: 309–310 na podlagi Toporišiča 1976: 362–383). Ker je snov zapletena, se je začelo govoriti zgolj o vezniku (ne vezniški besedi), a hkrati tudi o enodelnih in dvodelnih »veznikih« ter večbesednih »veznikih«, pri čemer se je povsem pomešalo pojem besedne vrste in besedne zveze. To je izhajalo iz termina »večbesedni enodelni vezniki« v Toporišičevi slovnici (2000: 427, 428, 431–433) znotraj poglavja »vezniška beseda«, ki vsebuje »veznike, oziralne in vprašalne zaimke ter členke«. V SP 2003 (paragraf 1135) je definiran večbesedni veznik kot »veznik iz več besed«, kar kaže na to, da termin ne kaže več na besednovrstnost.

    Vse to na šolski ravni prinaša kar nekaj nejasnosti. Veznik je za šolsko rabo lahko ena beseda – ali tudi več besed: toda, kako jim določiti besedno vrsto? Je »ne samo – ampak tudi« po besedni vrsti veznik ali kombinacija členkov in veznika? 

    Učbeniki so se s tem spopadali takole:

    »Besede, ki povezujejo stavke in izražajo razna logična razmerja med njimi (npr. vzrok, posledico, pogoj), so vezniki (npr. ker, zato, če). /.../ Vezniki, ki povezujejo stavke, so enobesedni (npr. ker) ali večbesedni (npr. medtem ko). Znotraj veznikov ne pišemo vejice. Če stojijo sredi povedi, pred njimi pišemo vejico« (SZV+učb 8: 61–62).

    »Vezniki so besede, s katerimi povezujemo: besede, besedne zveze, stavke. /.../ Vezniki so lahko enobesedni (npr. da, če, ker, saj, kot, ko) ali večbesedni (npr. medtem ko, potem ko, kljub temu da). Med posameznimi besedami večbesednega veznika ne pišemo vejice« (SVO-učb 8: 96–97).

    »Po obliki so vezniki lahko sestavljeni iz ene besede (in, ter, toda, a) ali več besed (medtem ko, in sicer, češ da, kljub temu da) – torej ločimo enobesedne oz. večbesedne veznike. Glede na to, ali stojijo v enem delu povedi ali v obeh, jih delimo na enodelne (npr. in, ter, toda, a; medtem ko, in sicer, češ da, kljub temu da) in dvodelne (npr. ali – ali, ne samo – ampak tudi: Ali vam učitelji ne izročijo pošte ali pa se kje izgubi.)« (ZBDB 2: 130).

    »Vezniki (konjunkcije) so nepolnopomenska in nepregibna besedna vrsta. Poimenujejo: enakovredna oz. priredna razmerja med besedami, besednimi zvezami in stavki /.../, neenakovredna oz. podredna razmerja med stavki. /.../ Glede na to, ali so vezniki sestavljeni iz ene ali več besed, ločimo enobesedne in večbesedne veznike (npr. če, ker, zato; brž ko, kot da, s tem da, medtem ko). Med večbesednimi vezniki vejice praviloma ne pišemo (npr. Lenaril je, namesto da bi se učil. – Vlak je odpeljal, medtem ko sem kupovala vstopnico). Veznik se lahko v povedi pojavi na enem mestu ali na več mestih; ločimo torej enodelne in večdelne veznike. Večdelni vezniki so npr. bodisi – bodisi, niti – niti, ali – ali, ne samo – ampak tudi, ne le – temveč tudi. V primerih, ko je drugi del veznika dobesedna ponovitev prvega, vejice ne pišemo (npr. Niti ne poje niti ne pleše.), sicer pa jo pred drugim delom večdelnega veznika pišemo (npr. Ni samo lep, ampak je tudi pameten.)« (BJ-učb 2: 86–87).

    NPB+učb 2 (in tudi prvotni NPB) se temu problemu izogne in te snovi pri vezniku ne obravnava (str. 44–45), vseeno pa kasneje pri pravopisu ta termin uporablja, ne da bi bil uveden (npr. NPB-učb 3: 99). 

    Po oblikoslovno-pomenoslovni delitvi besednih vrst označuje besedna vrsta veznik zgolj veznik v ožjem pomenu besede, ki ni vezan na skladenjsko vlogo. Odvisne stavke tako lahko uvajajo: vezniki, oziralni zaimki in vprašalnice (= različni zaimki in prislovi). Vlogo povezovanja nadrednega in podrednega stavka lahko igra več besed različnih besednih vrst. To omogoča vsaj v srednji šoli tudi jasnejšo uvedbo »večbesednih veznikov« kot pravopisne oznake, ki ni vezana na besednovrstnost (MJ 2: 62): »Veznik kot besedna vrsta je lahko samo ena beseda. Poleg pravih veznikov, torej besed, ki sodijo v besedno vrsto veznikov, lahko v vlogi veznika oz. kot vezniške besede v povedi nastopajo tudi besede, ki besednovrstno niso vezniki, npr. vprašalnice (zaimki: npr. kdo, kaj, kateri; prislovi: npr. kje, kdaj, kako), členki (vprašalni ali; tudi, le), oziralni zaimki (npr. ki, kakršen) itd. Te nastopajo samostojno (npr. ki v prilastkovem odvisniku) ali kot del večbesedne zveze (npr. ne le – ampak tudi).«

Nazaj na prvo stran